Zdravljica

Zdravljica

Spet trte so rodile, prijat'lji, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!

V sovražnike `z oblakov rodu naj naš'ga trešči grom! Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom; naj zdrobe njih roke si spone, ki jim še teže!

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima slava,, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!

Mladen'či, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup; ker po nas bode vas jo srčno branit' klical čas!

Žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijat'lji, kozarec zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi!